Slovensko združenje za Chenjiagou taijiquan

Zgodovina Chen taijiquan-a 陈氏太极拳

Izvor taijiquan-a je opisan v številnih zgodovinskih virih kot tudi mitih, ki si med seboj pogosto nasprotujejo. Ena izmed najbolj verjetnih hipotez (uradno sprejeta tudi s strani LR Kitajske) povezuje izvor veščine z vasjo Chenjiagou 陈家沟.*

Temelji

Vas Chenjiagou 陈家沟 je v 14. stoletju ustanovil Chen Bu 陈卜 s svojo družino. Po koncu večletne vojne, v kateri je na oblast prišel Zhu Yuanzhang 朱元璋, ustanovitelj dinastije Ming 明朝, (1368-1644), je okraj Wenan 温县, v katerem leži tudi Chenjiagou in v katerem je bil odpor proti generalu Yuanzhang-u še posebej silovit, doživel številna povračilna ropanja in decimiranje prebivalstva s strani cesarjeve vojske. Po popolnem upostošenju prefekture Huaiqing 怀庆, katere del je bil tudi okraj Wenan, je na novo nastavljeni cesar Zhu Yuanzhang zaukazal množično migracijo prebivalstva iz sosednjih prefektur in kolonizacijo Huaiqing-a. Med nasilno preseljenimi je bil tudi Chen Bu 陈卜. Z družino se je ustalil na rodovitni poplavni ravnici med Rumeno reko in gorovjem Taihang in ustanovil vas Chen Yang 常阳村, kasneje poznano kot Chenjiagou 陈家沟. 

Kot pripovedujejo številne legende, naj bi bil Chen Bu 陈卜izjemno vešč bojevnik in pokončen človek, ki je s svojimi sinovi uspel pregnati razbojnike, ki so ustrahovali celoten okraj. Z dejanjem je zaslovel in ustanovil šolo borilnih veščin. Te so se nato v družini Chen prenašale iz roda v rod, moški iz družine pa so vse do iznajdbe strelnega orožja služili svoj kruh kot oboroženi spremljevalci trgovskih karavan ter osebni stražarji (biaoshi 镖师) bogatih trgovcev ali vojaški poveljniki.

Prva metoda

Prvi pisni zgodovinski viri za družino Chen se pojavijo šele več stoletij po Chen Bu-ju 陈卜. Ena ključnih in zgodovinsko izpričanih oseb za razvoj veščine je vojaški poveljnik Chen Wangting 陈王庭, (1600-1680) iz 9. generacije družine Chen. Wangting 陈王庭 je po zaključku vojaške kariere ustvaril borilno veščino, katero je poimenoval »prva metoda«. S sintezo najbolj učinkovitih borilnih tehnik takratnega časa, principov Yin-a in Yang-a 阴阳, znanja tradicionalne kitajske medicine o poteku energije po telesnih meridianih, uvedbo vaj potiskanja rok Tuishou 推手 in petih form, je Chen Wangting dokončno postavil temelje Chen taijiquan-u. Ker je bila veščina bistvenega pomena za obrambo vasi in hkrati tudi vir zaslužka družine Chen, je ostala vse do začetka 20. stoletja strogo varovana skrivnost do katere so imeli dostop skoraj izključno člani družine. 

Reforme

Chen taijiquan 陈氏太极拳 je dve stoletji po Wangting-u 陈王庭 doživel pomembne reforme. Chen Changxing 陈长兴 (1771-1853) izjemen biaoshi 镖师 iz 14. generacije družine Chen, je združil pet Wanting-ovih form v zgolj dve. Njegovi Stara forma, prva oblika Laojia Yilu 老架一路 in Stara forma, druga oblika Laojia Erlu 老架二路 še danes tvorita ogrodje Chen taijiquan-a. 

Changxing 陈长兴 je napisal tudi več teoretičnih del o Chen taijiquan-u in bil tisti, ki je pretrgal tradicijo poučevanja veščine zgolj znotraj družine Chen. Začetek 19. stoletja je znanje Chen taijiquan-a namreč predal prišleku Yang Luchan-u 杨露禅 (1799-1871). Ta je kasneje odšel v Peking, tam izoblikoval lasten slog, poimenovan Yang in začel poučevati številne učence. 

Širjenje veščine izven rodne vasi

Chen taijiquan 陈氏太极拳 je postal širše poznan šele v 30. letih 20. stoletja, ko je Chen Fake 陈发科 (1887-1957) iz 17. generacije družine Chen odpotoval v Peking in tam poučeval kar 30 let. V nasprotju s počasnim, umirjenim in takrat že dobro poznanim ter razširjenim Yang slogom je Fake-jeva dinamična demonstracija izzvala med ljubitelji taijiquan-a dvom o učinkovitosti prišlekove veščine, ki pa se je kmalu razblinil: Fake 陈发科 se je namreč kar 17 dni zapored bojeval s komerkoli, ki ga je izzval in ostal neporažen. Omenjeni podvig mu je prislužil naziv "Taiji ji ren 太极一人", največji mojster taiji-ja. 

Vrniti veščino v rodno vas

Širjenje Chen taijiquan-a 陈氏太极拳 na Kitajskem začetek 20. stoletja je bilo povezano s hkratnim zamiranjem veščine v rodni vasi: večletnemu obdobju lakote so leta 1919 v provinci Henan 河南 sledile katastrofalne poplave. Številne naravne nesreče so prisilile vaščane k odhodu iz rodne vasi in iskanju zaslužka v večjih mestih. Za kruhom so odšli tudi največji mojstri taijiquan-a, med drugim Chen Zhaopi 陈照丕 (1893 - 1972). Ta se je leta 1958 kot petinšestdesteletnik vrnil v Chenjiagou 陈家沟, da bi znanje predal mlajšim generacijam in preprečil usihanje veščine v domači vasi. Navkljub lakoti in spartanskim razmeram, katere so vladale na podeželju, je na lastne stroške v Chenjiagou-u ustanovil šolo taijiquan-a in v njej poučeval še kot osemdesetletnik. 

Razmere so se v 60. in 70. letih 20. stoletja še poslabšale: med Kulturno revolucijo (1966-1976) je bil taijiquan ožigosan kot del stare kulture in zato prepovedan. Z državno spodbujenim terorjem so bili številni nagrobni spomeniki pomembnih Chen mojstrov namerno uničeni, mnogi dragoceni predmeti (npr. Chen Wangting-ov meč) pokradeni ali izgubljeni, sami taijiquan mojstri pa izpostavljeni javnim ponižanjem in sramotenjem. In vendar je Chen Zhaopi-ju 陈照丕 uspelo najpomembnejše: znanje veščine je v Chenjiagou-u povrnil na vrhunsko raven ter vzgojil in izšolal številne učence, med drugim tudi vodilne mojstre 19. generacije, vključno z Wang Xian-om 王西安, Zhu Tiancai-em 朱天才, Chen Zhenglei-em 陈正雷 in Chen Xiaowang-om 陈小旺. 

Preporod

Dve leti po smrti Chen Zhaopi-ja 陈照丕, leta 1974, je v Chenjiagou 陈家沟 na povabilo vaščanov prišel Chen Zhaokui 陈照奎, najmlajši sin Chen Fake-ja 陈发科, da bi vaščane naučil Novo formo Xinjia 新架, katero je Chen Fake oblikoval v Pekingu. 

Le nekaj let kasneje je bil tajiquan s politično otoplitvijo in zaključkom kulturne revolucije po smrti Mao Zedonga leta 1976 postopoma rehabilitiran. Konec 80. let 20. stoletja so zato mojstri 19. generacije družine Chen lahko začeli postopoma poučevati tudi izven Kitajske. Med najbolj zaslužnimi za širjenje veščine po vsem svetu je vnuk Chen Fake-ja, Chen Xiaowang 陈小旺. Nešteto ljudi s celega sveta lahko po zaslugi njega in njegove družine spoznava zdravstvene, meditativne in estetske kvalitete Chen taijiquana, na višjem nivoju pa tudi njegove praktične športno-borilne aplikacije in filozofsko ogrodje.

Chen taijiquan doživlja v zadnjih desetletjih preporod tudi v domači vasi    Chenjiagou 陈家沟. Leta 2007 je kitajska vlada uradno priznala vas kot rojstni kraj taijiquan-a, domačini obnavljajo zgodovinsko pomembne stavbe, v vasi pa deluje tudi tajiquan šola, v kateri poleg domačinov izpopolnjujejo znanje veščine tudi številni učenci s celega sveta. 

*Zgodovinski oris razvoja Chen taijiquan-a je povzet po: D. Gaffney & D. Siaw-Voon Sim 2002: Chen Style Taijiquan: The Source of Taiji Boxing, 23-39 in D. Gaffney & D. Siaw-Voon Sim 2010: The Essence of Taijiquan, 17-55.