Dober učitelj nam pomaga osvojiti pravilen zunanji okvir (foto: M. Vorwerk).
Vadba potiskanja rok Tuishou zahteva delo v dvoje (foto: M. Vorwerk).
Pravilen pristop
V Chen taijiquan-u lahko napredujemo in dosežemo visok nivo znanja le s pomočjo dobrega učitelja ter z redno in dolgotrajno vadbo.
Učitelj
Z večanjem priljubljenosti azijskih borilnih veščin se v zadnjih letih množi tudi število učiteljev, ki poučujejo taijiquan. Kako med njimi prepoznati dobrega učitelja? Podobno kot pri vseh veščinah, ki zahtevajo uporabo telesa (na primer igranju inštrumenta ali raznih športih), je mogoče taijiquan osvojiti le preko fizičnih korekcij ter dela v dvoje z učiteljem.
Ena ključnih referenc vsakega, ki poučuje, so zato njegovi učitelji ter predvsem količina časa preživeta v uku – ta podatek bomo vedno našli naveden tudi v biografijah vseh velikih mojstrov. Če naletimo na učitelja, ki trdi, da se je veščine priučil iz knjig in DVD-jev, se mu raje izognimo, saj lahko takšen učitelj naredi več škode kot koristi: subtilne principe, ki zaznamujejo notranje dogajanje v telesu med gibanjem je namreč nemogoče ubesediti v popolnosti, opisane fenomene pa je moč hitro izenačiti z napačnim gibanjem. Knjiga je zato lahko le dodaten pripomoček, nikoli pa edino sredstvo učenja. Podobno problematično je tudi učenje zgolj s pomočjo DVD-jev. V procesu učenja namreč vedno potrebujemo učitelja, ki popravlja in vodi naše telo, vse dokler to ne osvoji temeljnih principov gibanja.
Svet borilnih veščin je poln resnih in predanih učencev, ki so zapravili leta vadbe brez bistvenega napredka ali celo z utrjevanjem napačne mehanike gibanja, saj so se učili od nekoga, ki ni obvladal temeljnih principov gibanja. Splošno poznano dejstvo pa je, da medtem ko se telo mehanike gibanja priuči relativno hitro, porabimo bistveno več časa za odpravljanje priučenih napačnih principov.
Izbira dobrega učitelja zato ni samo prvi, ampak tudi eden od najpomembnejših korakov na poti k razumevanju veščine.
Vadba
Znan kitajski rek pravi: »za vstop v veščino je potrebno [učiteljevo] izročilo, nivo znanja je odvisen od količine vadbe«.
Številni Chen mojstri poudarjajo, da mora postati vadba del posameznikovega vsakdana, tako samoumevna in neizbežna kot na primer umivanje zob ali zajtrk. K vadbi je potrebno pristopiti z zavedanjem, da gre za dolgotrajen proces,v katerem se posameznih korakov ne da izpustiti. Napredek je postopen in vedno rezultat konsistentnega dela. Ključni lastnosti, potrebni za uspešen pristop sta sproščen um, neobremenjen s prevelikimi pričakovanji in vztrajnost: številni učenci zaradi fizične zahtevnosti veščine ter počasnega napredka pogosto obupajo na sredi poti.
V procesu učenja učenec napreduje od enostavnih h bolj kompleksnim tehnikam s ciljem kultiviranja fizičnega telesa in notranje moči neijin. Učenje se prične s stoječo meditacijo Zhan Zhuang, kateri se nato priključijo vaje navijanja svile Chan Si gong ter kasneje prostoročne forme. Omenjeni trije sklopi tvorijo jedro Chen taijiquan-a, kateremu se na višjih nivojih pridružijo še vaje potiskanja rokTuishou in forme z orodji.